"Ocenjevanje trpljenja ni strokovni termin v medicini"

Podpisnice trdijo, da so drugačne rešitve ne samo možne, ampak celo nujne, če želimo, da se sočasno z novo dodeljeno pravico "ne pojavijo izjemno hude anomalije. Druge države namreč v podobnih zakonih za dosego istega cilja ne dodajajo nepotrebnih škodljivih določb, ki jih vsebuje slovenski zakon."

Po njihovem prepričanju slovenski zakon "uvaja pomoč pri samomoru na svetovno neobstoječ način," saj da v tujini "zdravstveni delavec ni prisoten ves čas umiranja, pri nas bosta morala biti lečeči zdravnik ali medicinska sestra zraven do konca". Izpostavljajo, da umiranje po vnosu smrtonosne učinkovine lahko traja "dlje časa, celo več dni. Ves ta čas lečeči zdravnik ali medicinska sestra ne bosta mogla biti na voljo drugim svojim bolnikom, kar je za naš že tako preobremenjen zdravstveni sistem nesprejemljivo. Zakon s to določbo uvaja neenakosti pri bolnikih, saj tudi drugih umirajočih ne moremo spremljati ves čas umiranja."

V drugi trditvi pravijo, da "ni res, da zdravnikov v pomoč pri samomoru nihče ne bo silil. V Sloveniji zakon določa, da je pomoč pri samomoru dolžnost lečečega zdravnika in zdravstvene ustanove. Zdravnik, ki tega ne želi narediti, mora uveljavljati ugovor vesti. Nikakršnega zagotovila ni, da se z novimi zakonskimi spremembami čez čas ne bi odvzela tudi pravica do ugovora vesti, kot se je to letos zgodilo farmacevtom."

Slovenija na lestvici 20. med 40 državami

Ne strinjajo se tudi z domnevno trditvijo zagovornikov pravice do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (PPKŽ), da se v državah, kjer obstajajo možnosti pomoči pri končevanju življenja, paliativna oskrba še izboljša.

"To je zavajanje, saj se paliativna dejavnost dobro razvija samo, če je imela država, ki je sprejela zakon o PPKŽ, že pred tem zelo dobro oceno na tako imenovanem End of Life Quality Ranking (ELQR). Če pa je bilo to področje slabo urejeno, se po uvedbi PPKŽ samo še poslabša, saj PPKŽ na sistemski ravni "tekmuje" za finančne in kadrovske vire (za zdravnike in medicinske sestre). Lestvica ELQR upošteva številne dejavnike umiranja, od dostopa do paliativne oskrbe do možnosti avtonomnega odločanja bolnika. Že nekaj časa je na prvem mestu na tej lestvici Velika Britanija, sledijo Švedska, nato Avstrija in Belgija. Slovenija je med 40 državami šele na 20. mestu."

Prav tako podpisane zdravnice zavračajo trditev, da naj bi zdravniki zahtevali idealno urejen sistem, preden se uveljavi omenjeni zakon. "Zahtevamo pa, da so urejene osnove." In navedejo, da je skoraj 160.000 ljudi brez osebnega zdravnika, finančno dostopne dolgotrajne oskrbe bolniki nimajo, paliativna obravnava pa da je odvisna od entuziatičnih posameznikov in ni sistemsko urejena.

Nova pravica bo v sistem, po njihovem mnenju, vnesla "nove nepravičnosti in neenakosti. Temu bi se snovalci zakona lahko izognili, če bi sočasno s pomočjo pri samomoru bolniku zakonsko omogočili druge oblike lajšanja trpljenja. Če bi nekomu, ki zaprosi za PPKŽ, z istim zakonom omogočili takojšnjo paliativno oskrbo, ki bi mu učinkovito lajšala bolečino, ga po vsej verjetnosti izvedba samomora ne bi več zanimala." Opozarjajo še, da bodo vse, ki bodo zaprosili za PPKŽ, pregledali različni zdravniki in psihiater v 30 dneh, medtem ko "bodo čakalne dobe za bolnike, ki za PPKŽ niso zaprosili, a prav tako trpijo, še naprej dolge." Dokler bo tako, "je zdravstveni sistem neetičen".

"Odpiranje vrat zlorabam"

Menijo še, da se z zakonom zdravnika sili v navedbo lažnih podatkov. V 21. členu namreč določa, da se "za potrebe zdravniškega potrdila o smrti in poročila o vzroku smrti pacientova smrt, ki je nastopila kot posledica postopka uveljavljanja pravice do PPKŽ, ne upošteva kot neposredni vzrok smrti". Zdravniki smo dolžni določiti in navesti resnični neposredni in osnovni vzrok smrti pri bolnikih," poudarjajo.

Izključitev kazenske, odškodninske in disciplinske odgovornosti za vse, ki sodelujejo v postopkih, "odpira vrata zlorabam," menijo.

Problem, po njihovem, je tudi ocenjevanje trpljenja, saj to ni strokovni termin v medicini, temveč "socialni, duhovni, telesni in duševni."

In še: "Kljub številnim opozorilom, da naj bi bila upravičenost do PPKŽ omejena samo na terminalne bolnike ali bolnike z izčrpanimi možnostmi zdravljenja bolečine, do tega ni prišlo. Sedanja opredelitev omogoča PPKŽ tudi ljudem, ki bi lahko živeli še desetletja."

"Brez pravih sistemskih rešitev odpira nove nedopustne razlike"

Ob koncu pisma zapišejo še, da "aktivno omogočanje smrti kljub na videz plemenitemu razlogu tako ni dojemano enako kot le omogočanje, da bolnik sam opravi samomor ali da lajšamo bolečino z učinkovinami, ki imajo dvojni učinek (na primer morfij, ki lahko poleg lajšanja bolečine povzroči v visokih odmerkih tudi dihalno odpoved)", zato apelirajo, naj se znanstvena dognanja upoštevajo pri aktivnem vključevanju zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev v PPKŽ. "Nepotrebno je, da zaradi večje avtonomije posameznikov, ki si želijo PPKŽ, pomembno posegamo v avtonomijo in čustvovanje drugih posameznikov in njim povzročamo nepotrebno trpljenje, stres in travmo."

Zapis zaključujejo s svojim mnenjem, da omenjeni zakon ni primeren za uveljavitev, saj "ne zajema pravih sistemskih rešitev in odpira nove nedopustne razlike."